Organizacija počitniških taborov:
Veliko otrok nima možnosti, da bi odšli na počitnice ali sodelovali v raziskovalnih ali izraznih aktivnostih, večinoma zaradi finančnih razlogov. Zato smo se odločili organizirati počitniške tabore po najnižji možni ceni (stroški so bili večinoma pokriti iz državnih socialnih virov), z delom prostovoljcev, a hkrati ohraniti nivo kakovosti in uresničiti izobraževalni projekt.
Izobraževalne aktivnosti:
Veliko otrok blodi po ulicah ali pa preživljajo ure in ure pred televizorjem; delno zaradi pomanjkanja denarja ali zaradi pomanjkanja aktivnosti v določenih ruralnih predelih; organizirali smo aktivnosti ob sobotah popoldan (prav tako delo prostovoljcev).
Pomoč pri domačih nalogah:
Po koncu šole je veliko staršev še v službi, ko pa se iz službe vrnejo utrujeni, imajo premalo energije, da bi se aktivno posvetili pomoči svojim otrokom pri domačih nalogah. Servis za pomoč pri domačih nalogah je deloval v povezavi s šolo - in v njenih prostorih. Na žalost pa je bilo videti, da takšna prostovoljna struktura moti učitelje, ki skušajo svoje mesečne dohodke povečati s privatnim poučevanjem... (!)

Zbirali smo tudi obleke za socialno diskriminirane osebe (pogosto Rome), organizirali kino vstopnice za otroke iz družin, ki so bile registrirane pri kateri od socialnih institucij (Resto du Coeur, etc....).

Posebna akcija
"ZA BOLNEGA OTROKA"

To je zgodba o ruskem otroku z levkemijo, ki je živel v Nemčiji. Anton je živel s svojo materjo, ko so pri njem diagnosticirali levkemijo. Po nekaj mesecih je sodelavka matere Natashe vzpostavila stik z Lamo Shenphenom, budističnim menihom, ki je v tistem času vodil Dharma Center na Parosu v Grčiji. Decembra 1998 sta se Anton in Lama srečala v Nemčiji. Menih je v dveh tednih uspešno olajšal stranske učinke kemoterapije.
Hkrati je otrok je v tem skrbnem in toplem človeku našel podobo odsotnega očeta. Ko se je menih vračal na svoj otok, je otroka zapustil v solzah. Lama Shenphen se je za dva tedna vrnil v Nemčijo marca 1999. Nato, ob koncu zdravljenja, je v aprilu padla odločitev, da se otroku omogoči bivanje na otoku Parosu, kjer bi klima in okolje koristila njegovemu okrevanju.

Po treh mesecih uživanja in stabilnosti brez zdravstvenih problemov se je bolezen vrnila! Anton se je vrnil v bolnišnico v Berlinu, kjer je ponovno začel prejemati kemoterapijo. Lama je preživel štiri mesece daleč od svojega Centra, da je bil lahko skupaj z otrokom sedem dni na teden, spal je v bolnišnici po šest noči od sedmih, molil za Antonovo preživetje, mu pomagal jesti, se umivati, oblačiti, mu brisal nos ...
Na žalost je bila levkemija malega fanta odporna na kemoterapijo. Vrnil se je na svoj dom, kjer je preživel zadnje tedne in umrl 29. oktobra 1999 v prisotnosti matere in Lame.

Lahko dodamo še to, da je medicinska ekipa bolnišnice zavrnila možnost, da bi preizkusila zdravilo proti raku, ki je že dalo pozitivne rezultate - in ga je med drugim sprejel Ameriški nacionalni inštitut za onkologijo in mnogi onkologi po svetu -, saj so bili prepričani, da ta tip levkemije neizogibno vodi v smrt. Obstajali so še drugi argumenti glede trenutno uporabljenih zdravil, zelo dragih izdelkov, in tega izdelka, ki je narejen na rastlinski osnovi (iz krvavega mlečnika) in je mnogo cenejši ... vendar je to že druga zgodba. Takšno zdravljenje (Ukrain (c)) je bilo že uporabljeno doma in je pričelo dajati dobre rezultate. Vendar Anton je potreboval kri, kar je bolnišnica zavrnila! Mali deček je padel v komo ... in se ni nikoli več zbudil.

Internetna stran o tem zdravilu: www.ukrin.com
Stran, postavljena na internetnih straneh centra na Parosu (v angleščini): In Memory of Toni-Norbu